Narodni parki zahodnih ZDA

Na podlagi filmskih slik si večina Slovencev pod pojmom ZDA predstavlja velemestni vrvež New Yorka, Miamija in Los Angelesa. A med temi velemesti na vzhodni, atlantski in zahodni, pacifiški obali, je več tisoč kilometrov ogromnih, redko naseljenih prostranstev, na katerih je na žalost prezgodaj  pokojni Jure Robič gradil svojo legendo. Vzhodno od Skalnega gorovja so ta prostranstva sestavljena iz neskončnih polj, ki predstavljajo žitnico celega sveta, na zahodu pa je pokrajina večinoma polpuščavska, a se v njej skriva nekaj najbolj neverjetnih čudes narave. Večina je zaščitena v okviru odlično razvitega sistema narodnih parkov (ideja, ki se je ravno iz tega področja pred 150 leti razširila po celem svetu), druge manj znane, a nič manj zanimive, pa v okviru državnih parkov ali posebnih zaščitenih področij.

Najbolj znani in najbolj obiskani narodni parki na zahodu so Grand Canyon, Yosemite in Yellowstone, ki jih letno obišče preko 3 milijone obiskovalcev in jih ni potrebno posebaj predstavljati. Zaradi ugodne lokacije so zelo obiskani (preko 2 milijona obiskovalcev letno) še narodni parki Olympic (pri Seatllu in Vancouvru), Grand Teton (v nesposredni bližini parka Yellowstone) in Zion (ob avtocesti Las Vegas-Salt Lake City). Velik obisk pa ne pomeni avtomatično, da se v njih tisti, ki iščejo v naravi mir in samoto, ne bodo dobro počutili. Velika večina obiskovalcev je namreč skoncentrirana ob glavnih razglednih točkah in običajno je dovolj le nekaj minut peš hoje da pridemo do prave divjine. Z izjemo narodnega parka Olympic (bil pa sem v zelo podobni pokrajini dobrih 100km južnjeje) sem imel srečo obiskati vse te parke in vsak me je po svoje navdušil, a najbolj nepozabni spomini so mi ostali iz manjših, »butičnih« parkov in področij, kjer ob odsotnosti predhodnih predstav in množice obiskovalcev narava toliko prevzame vsa tvoja čutila.

To še posebaj velja za narodne parke v skrivnostni puščavski pokrajini Arizone in Nove Mehike ter v kraljestvu rdečih skal južne Utah. Skivnostni »hoodoo«-ji, pa ne samo v narodnem parku Bryce ampak tudi na neoznačenem področju v okolici Kanaba, divji ozki »slot« kanjoni, v katere že tedne ni stopila človeška noga ali pa neverjetni okameneli valovi sredi puščave na meji med Arizono in Utah. Če k temu dodamo še t.i. mesta duhov,  skalne loke in mostove, drevesa, ki kakor Abraham vijejo roke proti bogu in ceste, ki jih morajo pri dobrih 40°C plužiti zaradi »snega« potem lahko vsak ljubitelj narave najde nekaj zase. Tudi ko se stemni pa ima človek kaj za videti, saj zaradi redke poseljenosti in konstantno jasnih noči dobršen del te pokrajine spada med tisti promil zemlje, od koder je pogled na zvezdnato nebo najbolj jasen. Ko pa imaš samote in tišine dovolj pa si lahko v samem središču te divje pokrajine ustaviš v največjem zabaviščnem mestu za odrasle.

Več potopisov o tem delu sveta si lahko preberete na blogu Posvetu.si, koristne nasvete in izkušnje drugih slovenskih popotnikov pa na forumu Severna Amerika.

Leave a Reply