Laserski razrez
Ob začetku tehnologije laserskega razreza so imeli laserski rezalniki moč okoli 500W. Ta moč je takrat veljala za zelo veliko, vendar pa so s tako močnimi rezalniki lahko rezali in obdelovali le les, papir in plastiko. Z vse kovine in zlitine so potrebovali veliko večjo moč strojev. Plin, ki se je največkrat uporabljal je bil dušik, vendar pa bi za večjo natačnost, zmogljivost in hitrost rezov morali uporabljati kisik.
Patent laserkega rezalnika je v rokah Arturja Schawlowa, razvil pa ga je v letu 1958. Laserskega rezanja se je domislil, ker je hotel material obdelovati z večjo hitrostjo in natančnostjo, kot pa to zmore človeška delovna sila. Prav hitrost in natančnost pa sta dve ključni stvari pri tehnologiji laserski razrez.
Dandanes veljajo laserski rezalniki z močjo 4000W že za skoraj podpovprečne.
Višja moč laserskih rezalnikov omogoča obdelavo trših in zahtevnejših
materialov, kor sta naprimer aluminij, zaradi svojega odsevanja svetlobe in
toplotne prevodnost in pa nerjaveče jeklo, zaradi svoje trdnosti in kompaktnosti.
Za rezanje nerjavečega jekla in aluminija je priporočjivo imeti laserski
rezalnik, ki je močan vsaj 8kW. Prav tako lahko nerjaveče jeklo režemo
do debelosti 1,2 centimetra, za vse druge materiale pa lahko obdelujemo vse
do debelosti 2,5 centimetra (papir, les, plastika, vosek,…)
Različno močni laserski rezalniki imajo razično porabo energije. Ta poraba je
odvisna tudi od vrste in debelosti obdelovanega materiala. Kot primer naj navedemo
rezalnik močan 4000 W, ki bo za razrez 2,5 centimetrov široke bakrene
zlitine porabil 2,800W energije, medtem ko bo poraba za isti material iste
širine pri 6000W rezalniku narasla na 4000W.
